Alan Street, ko sem danes odprl Garten praxis mi je postalo jasno, zakaj zadnji moj mail Alanu ni dobil odgovora. Res super vrtnar kar potrdijo vsi zapisi v angleški literaturi, se je poslovil v 65. letu starosti in to 1. oktobra letos. Dolgo sva se poznala. On je bil tisti, ki je vzpostavil stik z mano. Naš Rojak prof. dr. Jože Rupreht, ki je strasten ljubitelj rastlin in vrtov mi je poslal njegovo prvo pismo namenjeno meni, ker on ni imel mojega naslova. Datirano je iz 26. aprila leta 2008. Prvi je bil, ki se je oglasil in opazil tedaj drobno knjigo Navadni mali zvonček (Galanthus nivalis L.) in njegova raznolikost v Sloveniji, ki je izšla le slab mesec pred tem. Takoj je obvestil vse svoje najboljše poznavalce zvončkov v Angliji in oba pisca knjige o zvončkih kot celotnem rodu v Evropi. Hotel je imeti izvod prve monografije o zvončkih pri nas v Sloveniji. Za začetek je naročil kar šest knjig. V pismu mi je o knjigi pisal s takim navdušenjem, kot da bi se poznala že vrsto let. Zelo sem bil presenečen. Od takrat naprej sva bila v stalnih stikih.
Čeprav povsem preprost, je bil Alan človek izredne širine. Z njim si lahko razpravljal o marsičem ne le o vrtnarstvu. Bil je motor Avon bulbs, hortikulturni strokovnjak, velike vrtnarije, ki ji je bil zares zvest. Bil je velik in uglajen gospod, ki je rastline cenil. Zavedal se je, da ima vsaka izmed njih ceno. A on je z rastlinami rokoval tako, kot bi bili pravi zakladi. Zato je bilo kar samoumevno, da je na RHS zimski februarski razstavi prav omenjena družba Avon Bulbs dobivala zlate nagrade za postavitev rastlin. Čeprav je bilo za angleške razmere že malo pozno, je že prej v hladilnico spravil najlepše primerek, ki so bili potem predstavljeni na razstavi. Ko sem leta 2012 imel predavanje o zvončkih na največjem dogodku Galanthus gala v Veliki Britaniji, je v večjem delu tedaj zapadel sneg, malce nenavadno za Anglijo. A Avon bulbs je imel vse svoje številne grede, letno prodajo preko 100 000 predstavnikov iz rodu malih zvončkov, vzorno pokrite. Še tam kjer grede niso imele možnosti pokrivanja, je samo njemu z značilno iznajdljivostjo in improvizirano zaščito uspel vse zvončke ohraniti. V drugih vrtovih smo jih gledali pod snegom, v Avon Bulbs pa so bili vsi zaščiteni z improviziranimi strehami, ki so bile še vedno lično urejene. Ko pa je odprl hladilno sobo z zvončki za razstavo, pa smo vsi, ki smo bili pri njem na obisku, ostrmeli. Tako nežno je premikal lončke z rastlinami in nam jih razkazoval. Polno je bilo tedaj ljudi, ki so izbirali te prekrasne lepotce, a vseeno si je vzel nekaj časa za nas. Posebej se mi je opravičil, ker nima več časa zame. A si ga je vseeno v vsej noriji, ki so jo imeli, vzel. Bil je v preprosti delovni obleki, navdušeno je govoril in predstavljal tudi vse novosti.
Kako drugačen je bil potem v lepi urejeno obleki na predavanju na kolidžu v Cornwollu kjer je potekala Galanthus gala ali pa na RHS razstavi v Londonu. Neprepoznaven, a vedno nasmejan in hkrati resen, vedno pripravljen za pogovor. Ja imel je kaj pokazati, tudi številne medalje z RHS in Chelsea razstav.
Alan je bil vrtnarski perfekcionist, ki je znal prisluhniti, vedno je našel tudi čas za pogovor. Bil sem tujec, pa me je sprejel za svojega, nisva se poznala, pa sva si pisala prijetna pisma in potem sva se še srečala v živo 2012 na Galanthus gala.
Ko smo pričeli s festivali zvončkov pri nas v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani sva bila vedno na vezi. Svetoval nam je pri izbiri predavateljev in dobili smo njihove najboljše: ''doktorja zvončkov'', ''škofa zvončkov'' in ''diplomata zvončkov'' ter seveda tudi njega, največjega gojitelja zvončkov.
Še vedno se z veseljem spomnimo njegovega obiska v Sloveniji. Prav pred odhodom iz njegove domovine je tam zapadel sneg in skoraj je kazalo, da ne bo mogel pripotovati k nam. A kljub temu je našel način in prišel v Slovenijo, kot je obljubil. V elegantni obleki in kravati se je s predavanjem predstavil na našem festivalu zvončkov. A drugi dan je bil spet tisti preprosti Alan, ki je zvončke občudoval v naravi. Ja to je bil Alan, poln presenečenj. O marsičem smo razpravljali tiste dni, ko je bil pri nas v Sloveniji. Povsem odkrito je rekel, da v Angliji imajo super vrtove, a izven njih ni od prave narave ostalo skoraj nič. Za Slovenijo pa je dejal, da je vsak cestni rob svoj vrt. Tudi pri nas je znal najti posebnosti, kjerkoli smo se ustavili. V naravi je užival in zato smo ga imeli radi. V spominu ga bomo ohranili kot prijaznega gospoda z veliko začetnico. Tistega, ki je preprosto vzel košarico z našimi zvončki in jih pokazal slovenskim novinarjem in podal zanje različne intervjuje.
Dragi Alan ne bomo te pozabili, za nas si bil prvi tako kot so zvončki vedno prvi. Z njimi se te bomo spominjali, ker so naši zapisi tebi vedno hitro dobili sočne in jedrnate odgovore.
Jože Bavcon
