Muzejsko društvo Idrija, Botanični vrt Univerze v Ljubljani Oddelek za biologijo Biotehniška fakulteta in Mestni muzej Idrija, muzej za idrijsko in cerkljansko
Vljudno vabijo na strokovni posvet o botaniku in pedagogu FRANCU HLADNIKU (1773-1844) v petek 8. oktobra ob 9.uri
Posvet bo v prostorih Mestnega muzeja Idrija na gradu Gewerkenegg
Letos poteka 200 let od ustanovitve Botaničnega vrta v Ljubljani. Vrt je bil ustanovljen v času Ilirskih provinc kot obvezni del Centralnih šol za potrebe medicinskega študija ter je edino še vedno delujoče pričevanje o začetkih visokošolskega izobraževanja v Sloveniji. Njegov ustanovitelj in prvi ter dolgoletni direktor Franc Hladnik je bil po rodu Idrijčan. Bil je ravnatelj gimnazije v Ljubljani, na Centralnih šolah pa je predaval naravoslovje in botaniko. Po njem je Wilhelm Voss (1849 – 1895) v svoji knjigi »Poskus zgodovine botanike na Kranjskem (1754 do 1883)« poimenoval čas od leta 1801 do 1852 kot 'Obdobje Hladnika' ter zapisal: »Naslednje obdobje bi lahko označili po možu, ki si je z gojenjem scientie amabilis pridobil trajne zasluge. Čeprav sam ni bil dejaven kot botanični pisec, je postal preko drugih poznan ter zaradi svojega znanja spoštovan in cenjen daleč preko meja svoje domovine. Vzgojil je tudi celo vrsto navdušenih učencev, ki so si prizadevali za dvig botaničnih zakladov dežele«. V 19. stoletju je o Hladniku izšlo kar pet samostojnih prispevkov. O njem so pisali J. Bleiweis, J. A. Babbnig, Ph. J. Rechfeld. J. Rozman in J. Benkovič. Najbolj pregledno pa je njegovo življenje in delo obdelala dr. Nada Praprotnik v članku »Botanik Franc Hladnik (1773-1844). Ob stopetdesetletnici njegove smrti.« v Proteusu 57, 1994. Zato da bi ob jubilejnem letu ljubljanskega Botaničnega vrta primerno počastili spomin na znamenitega Idrijčana, smo se organizatorji odločili, da organiziramo v njegovem rojstnem kraju posvet, na katerem bi vsestransko osvetlili njegov lik in njegovo delo. Na posvetu sodelujejo zgodovinarji in botaniki, poznavalci življenja in dela Franca Hladnika ter dobe, v kateri je deloval.
Program posveta:
1. Uvodne besede: Ivica Kavčič predsednica Muzejskega društva Idrija
2. Franc Hladnik in njegovo botanično delovanje: dr. Nada Praprotnik
3. Franc Hladnik ustanovitelj in prvi vodja Botaničnega vrta v Ljubljani: dr. Jože Bavcon
4. Oris reform francoske administracije v Ilirskih provincah 1809 – 1813: Mag. Jože Podpečnik
Kratek odmor
5. Visokošolski študij na Slovenskem v času francoske Ilirije: dr.Janez Šumrada
6. Idrija v času Franca Hladnika: Janez Kavčič
7. Rodbinska veja Franca Hladnika: Janez Pirc
8. Predstavitev filatelističnih obeležij: Filatelistično društvo Idrija
9. Odkritje spominske plošče Francu Hladniku na Rudniškem Magazinu ob 17.uri Slavnostna govornica: dr. Nada Praprotnik
Povzetki predavanj:
Dr. Jože Bavcon
Franc Hladnik ustanovitelj in prvi vodja Botaničnega vrta v Ljubljani
Franc Hladnik (1773 -1844) doma iz Idrije, je že pred ustanovitvijo Botaničnega vrta – vrta domovinske flore imel vrt na licejskem dvorišču (današnje tržnice). Za ustanovitev Botaničnega vrta v Ljubljani je pomembna odredba iz dne 4. julija 1810, ki se nanaša na šolstvo v Iliriji. Tam še posebej omenja botanični vrt. Hladnik je tako rastline iz licejskega vrta samo presadil v leta 1810 ustanovljeni Botanični vrt, ki je bil sestavni del Centralnih šol, ki so v Ilirskih provincah imele značaj univerze. Hladnik je imel na voljo dve možnosti: zemljišče nekje na območju današnjega Tivolija ali to ob Gruberjevem prekopu. Odločil se je za slednje, saj so tam že prej gojili krompir za potrebe vojske. Hladnik je, kot navaja v pismu regentu (rektorju) centralnih šol Jožefu Wallandu 27. decembra 1810 tam zasadil vsaj 447 rastlin. Maršal Marmont v svojih spominih omenja ljubljanski licej. Navaja, da je licej v rokah sposobnih ljudi, tako da je le nadaljeval z izboljšanjem izobraževanja na njem in mu dodelil še botanični vrt. Iz leta 1811 obstoji zemljevid Ljubljane, ki so ga narisali študentje matematike na centralnih šolah, kjer je že vrisan botanični vrt – Jardin botanique. Že leta 1812 je bilo v vrtu zasajenih 766 rastlinskih vrst. Po ukinitvi Ilirskih provinc je Hladniku uspelo ohraniti botanični vrt, čeprav je habsburška oblast vse francoske ustanove ukinila. Prav gotovo ima za ohranitev Botaničnega vrta po prihodu stare oblasti zasluge poznanstvo Hladnika z avstrijskim botanikom Hostom. Z Andrejem Fleischmannom (1804 –1867), ki ga je še komaj štirinajstletnega, kot vajenca vzel za vrtnarja v botanični vrt, je prehodil številne poti. Rastline je prinašal iz različnih koncev tedanje Kranjske. Navedeni so Ljubelj, Korošica, Zelenica, Bohinj, Krn, Črna prst, Porezen, Jelenk, Goljaki, Čaven, Nanos, Vremščica poleg tega je rastline prinašal tudi iz doline Soče in Drave. V letu 1829 je bilo v vrtu tako posajenih že preko 2200 domačih in tujih rastlin. Hladnik je leta 1834 dal prošnjo za upokojitev kot vodja vrta. Za njim je vodenje vrta prevzel zdravnik Janez Nepomuk Biatzovsky (1801-1863). V njem pa je še vedno delal Andrej Fleishmann - Hladnikov učenec, ki je po letu 1850 prevzel še vodenje vrta.
Dr. Nada Praprotnik
Franc Hladnik in njegovo botanično delovanje
Franc de Paula Hladnik (Idrija, 1773 – Ljubljana, 1844) je bil duhovnik in dolga leta učitelj in ravnatelj na gimnaziji v Ljubljani. V času Ilirskih provinc je na Centralnih šolah predaval naravoslovje in botaniko. Leta 1810 je ustanovil botanični vrt v Ljubljani in ga vodil do leta 1834. Kot učitelj se je upokojil leta 1837 in kmalu oslepel in zadnja leta preživel v svoji sobi. V začetku 19. stoletja je Hladnik na številnih ekskurzijah začel raziskovati kranjsko floro. Nabiral je rastline za vrt, za svoj herbarij in za tuje botanične vrtove in tuje botanike, s katerimi je bil v stiku. Pomembna so bila njegova javna predavanja iz botanike. Vzgojil je več učencev, ki so nadaljevali njegovo botanično delo. Zbral je obširen herbarij kranjskega rastlinstva, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Franc Hladnik ni ničesar objavil. V Arhivu Slovenije in v Narodni in univerzitetni knjižnici se je ohranilo nekaj njegovih del in zapiskov, ki pa so ostali v rokopisu. Nekateri so zaključene celote, drugi pa so v fragmentih. Zbiral je tudi slovenska imena rastlin. Ohranjena je obširna korespondenca s tujimi botaniki. Po njem so imenovali nekaj rastlinskih taksonov: Hladnikia pastinacifolia, Scabiosa hladnikiana in Scopolia carniolica f. hladnikiana.
Mag. Jože Podpečnik
Oris reform francoske administracije v Ilirskih provincah 1809- 1813
Avtor v prispevku uvodoma predstavi motive, ki so vodili cesarja Napoleona I. pri ustanovitvi Ilirskih provinc, te nenavadne državne tvorbe. V nadaljevanju avtor oriše državnopravni status Ilirskih provinc ter napore francoske civilne uprave, da bi z upravno-pravnimi reformami uveljavili francosko zakonodajo na anektiranem ozemlju. Kot prelomnici pri poskusih integracije Ilirskih provinc v Francosko cesarstvo izpostavlja cesarski dekret o organizaciji vlade Ilirskih provinc z dne 25. decembra 1809 in organični dekret z dne 15. aprila 1811. Ob tem izpostavlja vlogi prvih dveh ilirskih guvernerjev, maršala Marmonta (1774-1852) in grofa Bertranda (1773-1844), ki sta igrala pomembno vlogo pri uveljavljanju reform (zlasti šolske) in harmonizaciji ilirske zakonodaje s francosko. reform (zlasti šolske) in harmonizaciji ilirske zakonodaje s francosko.
Dr. Janez Šumrada
Visokošolski študij na Slovenskem v času francoske Ilirije
V prispevku je najprej očrtan šolski sistem v slovenskih deželah v začetku 19. stoletja, zatem pa predstavljena vsebina francoskih šolskih reform, v prvi vrsti Marmontove, ki je bila uvedena v študijskem letu 1810/1811 in je postavila »jezik dežele«, namreč slovenščino, v središče izobraževanja na osnovnošolski in nižji srednji stopnji. Najtrajnejši nasledek Marmontove reforme so bili učbeniki v slovenskem jeziku za skoraj vse predmete na osnovni in nižji srednji stopnji, ki jih je napisal Valentin Vodnik. V nadaljevanju je orisan nastanek specifične francoske višješolske izobraževalne institucije »centralnih šol« (Ecoles centrales) v Ljubljani, ki so nasledile dotedanji avstrijski licej, zatem pa, po letu 1811 njihovo preoblikovanje v »akademijo Ilirskih provinc«. Zadnja faza razvoja francoskega visokega šolstva, namreč nastanek popolne francoske univerze v Ljubljani s petimi fakultetami, je zaradi kratkosti obdobja francoske vladavine (1809-1813) ostala neuresničena.
Janez Kavčič
Idrija v času Franca Hladnika
Rudarska Idrija je kot drugo mesto na Kranjskem v razsvetljenskem 18. stoletju doživljala viden napredek. Pridobitve: razširitev in posodobitev rudarjenja in metalurgije, rekordna proizvodnja v času pogodb s Španijo, uveljavitev idrijske kartografske šole, izvrstne tehnične naprave (novi jaški in peči, zidane klavže, nove grablje, pozidane rake, nova kamšt, tovarna cinobra, itd.), žitno skladišče, teater, cesta čez Dole proti Vrhniki, itd. V drugi polovici 18. stoletja ni bilo kraja na Slovenskem, kjer bi bilo zdravstvo tako dobro urejeno kot v Idriji (Scopoli, Hacquet, zdravniki – licejski profesorji, lekarnar Freyer). Na področju šolstva se je posebej odlikovala idrijska »glavna šola«, rudnik je skrbel za strokovno izobraževanje svojih kadrov, zaživeli so celo zasebni »gimnazijski« oddelki. Franc Hladnik se je kot ljubljanski gimnazijski ravnatelj in profesor na Centralni šoli zelo zavzemal za šolanje idrijskih dijakov in študentov v Ljubljani. Doba napoleonskih vojn je rudnik izčrpavala, istočasno pa so Francozi (Ilirske province, 1809 – 1813) tudi v Idrijo prinesli napredne reforme uprave in šolstva. Po hudi krizi ob restavraciji avstrijske oblasti so se do sredine 19. stoletja razmere v Idriji postopno stabilizirale.V Hladnikovem času so bile z Idrijo tako ali drugače neposredno povezane mnoge znane osebnosti (rojaki: politehnik Jožef Mrak, ljubljanski škof Anton Kavčič, ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf, tiskarnar Jožef Blasnik, naravoslovec Henrik Freyer, naravoslovec in politik Karel Dežman in drugi; prišleki: lekarnarja Ernest in Karel Freyer, zdravnik in naravoslovec dr. Janez Anton Scopoli, kirurg Balthasar Hacquet, kirurg dr. Anton Makovic in več priznanih zdravnikov. O Idriji (rudniku) je bilo natisnjenih tudi nekaj temeljnih strokovnih del (Scopoli, Ferber, Mucha, Hacquet, Hermann, Karsten).
Janez Pirc
Rodbinska veja Franca Hladnika
Franc Hladnik se je kot drugorojeni sin rodil Mateju (Matheus) Hladniku, rudniškemu uslužbencu in Doroteji Reven, 29.marca 1773. Mihael Arko v Zgodovini Idrije navaja, po prepisu iz rojstne matične knjige, da je bil rojen ob osmi uri zvečer na hišni številki 232. V družini se je rodilo osem otrok; poleg Franca še Martin (1771), Apolonija (1775), Rosina (1777), Simon (1779), Agnes (1781), Marija (1784) in Antonius (1787). Priimek Hladnik je v Idriji in okolici razmeroma pogost. Glede na ponavljanje imen Matevž in Martin, segajo sledi o družini v začetek 18.stoletja. Žal pa se v župnijskem arhivu ni ohranila poročna knjiga iz tega obdobja. Od ostalih moških potomcev (Martina, Simona in Antona) nam, po pregledovanju matičnih knjig in statusu animarum, ni uspelo najti sledi o njihovi nadaljnji usodi. Našli pa smo zapis o poroki Apolonije Hladnik z Gašperjem Božičem leta 1795. Rod Božičev je nadaljeval sin Tomaž (roj.1796, umrl 1848), poročen z Marijano Alič. Njun sin Johan (roj. 1841) je imel v zakonu s Terezijo Bedenk dva sinova, ki sta umrla že kot otroka in hčerko Leopoldo (1871). Johan je umrl po petih letih zakona. Terezija se je 1876 znova poročila, tokrat s Francem Permozerjem iz Suhe pri Škofji Loki (1850-1936). Rodila sta se jima dva sinova, Anton, ki je umrl že po nekaj dneh in Franc, ki se je leta 1900 poročil z Nežo Mrak. Rodila se jima je hči Mehtilda (1913), ki pa se ni poročila. Po smrti Terezije leta 1896 se je Franc Permozer še enkrat poročil, tokrat z Marijo Jurjavčič, vdovo Tratnik. Rodili so se jima Filip (1898), Marija (1899), Rudolf (1904), ki se je leta 1929 poročil z Antonijo Likar in Johan (1902), ki se je leta 1928 poročil z Zofijo Jurman. Naslednje leto se jima je rodil sin Ivan.
Spominska plošča:
 |
 |
|
| Foto: Anton Zelenc, fototeka MMI | Foto: Anton Zelenc, fototeka MMI | |
|
BOTANIK IN PEDAGOG USTANOVITELJ ZASLUŽNEMU ROJAKU IDRIJČANI, 2010 |
 |
Filatelistično obeležje
Filatelistično društvo Idrija pripravlja ob posvetu spominsko ovojnico z osebno poštno znamko Francu Hladniku in spominskim poštnim žigom. Na pošti 5280 bo poštni žig dne 8. 10. 2010 na voljo vsem uporabnikom poštnih storitev.
Posvet je finančno podprla Občina Idrija.
