Tisti, ki se tam ukvarjajo s turizmom, se še kako zavedajo, kako pomembno je turistom predstaviti celovito ponudbo. To rastline vsekakor so. Prav zato se v teh alpskih in smučarskih predelih, ki jih večina Slovencev pozna le po zelo dobrih smučiščih, tudi v poletnem času turistična sezona ne konča. Tukaj kar mrgoli gostov, ki lahko obiskujejo številne alpske botanične vrtove. Ti so podprti in promovirani z vseh strani, zanje skrbi veliko število vrtnarjev in vanje zahaja veliko gostov. Napisne in usmerjevalne table so že veliko kilometrov pred krajem, kjer je vrt.

Ko so naju z dr. Nado Praprotnik iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije in kuratorko alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti povabili, da tam predstaviva delo Juliane in Univerzitetnega botaničnega vrta v Ljubljani, seveda nisva pričakovala takšne pozornosti. Iz naše dežele niti nisva navajena, da bi se kateri politik udeležil zanje tako nepomembne stvari za dlje kot nekaj uvodnih besed, pa še te najraje sporočijo kar pisno. Prav tako tam nisva pričakovala slovenske zastave.

Zanimivo je bilo poslušati številne regionalne politike, ki so naslednji dan kar nekajkrat omenili Slovenijo in naše sodelovanje. Na mreži mednarodne organizacije alpskih botaničnih vrtov (AIGBA) sta se pojavili tudi dve piki v Sloveniji: Alpski botanični vrt Juliana in Univerzitetni botanični vrt v Ljubljani. Tamkajšnji politiki so predstavili, koliko so v teh letih vložili v to regijo, kako pomembna turistična regija je to in kako pomembno vlogo igrajo tukaj alpski botanični vrtovi. Gre za 550 milijonov evrov evropskega denarja v letih od 1994 do 1996, 430 milijonov v letih od 1996 do 2001 in nič manjšo vsoto od leta 2001 do 2006.

Pri nas se botaničnega vrta v Ljubljani na ravni države vsi otepajo. Ljudje, ki sedijo po ministrstvih, razlagajo o menedžerskih programih, ki da bi jih vrt moral imeti. Pa ima vrt le manj kot 125.000 evrov proračuna za vzdrževanje in plače ter le pet in pol zaposlenih. Pri nas odgovorni ne vedo, kaj je poslanstvo botaničnih vrtov. Ne vedo, da te v tujino ne povabijo zato, ker se sam hvališ. Pred tem je treba narediti kar nekaj. Prav tisti, ki govorijo o menedžerskih programih, niti ne pomislijo, da je rastlina poleg znanstvenega in estetskega objekta še kako pomembno tržno blago.

Nekaj uspešnih primerov iz našega vrta. V letu 2004 smo na svetovnem kongresu v Barceloni predstavili raznolikost navadnega zvončka v Sloveniji. Takoj smo dobili ponudbo ene izmed kalifornijskih univerz, ki ima močan oddelek hortikulture, za odkup omenjene zbirke. Seveda tega nismo naredili, ker prodati zbirko, ki bo nekomu koristila za izdelavo končnega izdelka – nove sorte, ki prinaša precejšnja sredstva, je največja neumnost. Posebnosti se namreč drago plačujejo.

Do letos smo tako že prišli do več kot 50 različnih oblik (form) navadnega zvončka, vse zbrane v Sloveniji, torej gre za originalni, naš material, ki je lahko podlaga novim sortam. Vse imamo pripravljeno tudi že v slikovni in pisni obliki. Za primerjavo naj povem, da prirejajo v Angliji celo festivale ob cvetenju zvončkov. Nanje v svojih revijah vabijo ljubitelje teh rastlin iz drugih delov Evrope, seveda za kar zasoljene cene. V naravi jih pri njih ni, so le v vrtovih. Samo z belimi poljanami zvončkov bi v zgodnji pomladi lahko k nam privabili petične Angleže.

Pa se ob tako preprostem produktu vsak le zviška nasmehne. Podobna zgodbica se je ponovila s ciklamami, ki smo jih predstavili lani in letos z žafrani. Čeprav se nam zaradi pomanjkanja sredstev ni uspelo udeležiti svetovnega kongresa botaničnih vrtov na Kitajskem, so tisti najbolj vztrajni, ki iščejo material za nove produkte, izvohali, da smo poslali tja prispevek o raznolikosti žafrana v Sloveniji. Zaradi neplačila kotizacije ga seveda niso objavili, čeprav ga je znanstveni komite kongresa sprejel. Prispelo je pismo iz Španije, ali bi prispevali del materiala za svetovno banko žafranov. Pa so žal vsi ti trije omenjeni projekti, ki niso edini, narejeni v vrtu ob koncih tedna, v prostem času brez povračila materialnih stroškov, kaj šele opravljenega dela.

Lani smo že upali, da se bo uresničila že dolgoletna potreba po obnovi starega rastlinjaka, seveda z njegovim povečanjem. Imeli smo že gradbeno dovoljenje, jamo za ogledni rastlinjak velikosti do 500 kvadratnih metrov, ki naj bi stal okrog milijonov evrov in naj bi ga lani začela, letos pa v nadaljevanju financirala Mestna občina Ljubljana. Ta je edina, vsa leta do zdaj, res v presledkih, vlagala v obnovo povsem dotrajanih zgradb vrta in njegovo infrastrukturo. Tudi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je obljubilo podobno vsoto za letos. Pa se je spet zgodilo, kot že tolikokrat do zdaj. Denarja ni. Letos smo jamo zasuli.

Za primerjavo, kaj pomeni ogledni rastlinjak za botanični vrt. V Pragi so imeli v botaničnem vrtu pred gradnjo rastlinjaka 40.000 obiskovalcev, po gradnji 2000 kvadratnih metrov velikega oglednega rastlinjaka se je v letu dni številka povzpela na 400.000 obiskovalcev.

Kot opozarjam že nekaj let, da bo Univerzitetni botanični vrt v Ljubljani, ki je starejši od bruseljskega in še katerega drugega, leta 2010 praznoval 200. obletnico, vsi odgovorni trdijo, da bo do takrat vse urejeno. Žal moram povedati, da se v vseh zrelih državah na takšne stvari pripravljajo desetletje, da se pri rastlinah v letu dni ne da veliko narediti, skoraj nič.

Ob 110. obletnici alpskega botaničnega vrta Chanousia se je tako kot vzorčen primer pokazalo, kaj tisti, ki vedo in znajo prodajati, naredijo iz majhne zgodbice. V botaničnem vrtu v Ljubljani jih znamo pisati, sestavljati in predstavljati, le tistih, ki bi jih morali razumeti, v tej deželi žal ni.

Dr. Jože Bavcon, vodja Univerzitetnega botaničnega vrta Ljubljana