Ko smo leta 2010 izbirali datum za odprtje rastlinjaka, smo se odločili, da z njim počastimo tudi dan človekovih pravic. Tropski rastlinjak ob koncu praznovanja 200 letnice botaničnega vrta je pomenil vsaj malo tistega napredka, ki bi ga vrt moral doživeti že leta 1974, ko je bil na sedanji lokaciji na Ižanski cesti 15 zmanjšan zaradi posega železnice vanj. Tako kot v človekove pravice smo verjeli tudi, da se bo s tem odprtjem spremenil odnos do vrta znotraj matične ustanove Oddelka za biologijo in tudi Biotehniške fakultete. Verjeli smo, da je to nov začetek in bo s tem vrt pridobil na pomenu. Da se bo končno začel širiti tudi na novi lokaciji pod Rožnikom, kjer je bil zgrajen vhodni objekt, vendar ga zaradi pomanjkanja sredstev in volje znotraj predvsem Oddelka za biologijo nismo dobili v uporabo. Tam je bil leta 2000 zasajen večji nasad japonskih češenj, darilo države Japonske Sloveniji, kot simbolno dejanje pred začetkom vzpostavitve Japonskega veleposlaništva v Ljubljani.
A že ob koncu praznovanja 200 letnice Botaničnega vrta, mi je eden izmed tedanjih vodilnih na Fakulteti rekel: »Kaj boste pa potem, ko bodo kamere ugasnile?« Kamere tiste prave niso ugasnile, vedno več jih je, ker javnost danes zelo dobro razume pomen rastlin in pomen Botaničnega vrta zanje. Kovid kriza je še kako pokazala pomen botaničnega vrta. Ljudje so v vrsti čakali, da so si lahko ob ponovnem odprtju ogledali rastline, si katero sobno rastlino (tropsko) kupili za domov. Ko so v tem obdobju sedeli doma v zaprtih prostorih, so mnogi spoznali, kako jim manjka tisti simbolični "bogkov kot", kjer je bilo vedno nekaj rastlin, kako jim manjkajo rastline na okenskih policah. Kot bi se zaradi vse te krize radi vrnili nazaj k naravi, k sožitju človeka z naravo, ki smo ga očitno izgubili. Kunminška deklaracija podpisana 12. oktobra 2021 govori prav o tem. Evropska unija jo je tudi podprla.
A kaj, ko je doma ravno v času največje korona krize Botanični vrt Univerze v Ljubljani največ izgubil. Unikum v civiliziranem svetu, da se najstarejši ustanovi ruši vse, kar je njej namenjeno. V svetu se vrtovi širijo, širijo rastlinjake, ker so spoznali, kako so rastline pomembne na vsakem koraku v mestu in kako so pomembne ne le kot zdravilne rastline, ampak tudi kot tiste, ki omogočajo celostno bivanje človeka.
Mi pa smo le nekaj dni po praznovanju 210 letnice vrta, ko so najvišji predstavniki Biotehniške fakultete javno zagotavljali, kako je sedaj čas za širitev vrta na novi lokaciji, dobili mail s pozivom, da moramo iz rastlinjaka na Večni poti, ki smo ga leta 2004 dokončali z lastnimi tržnimi sredstvi, odstraniti vse, ker bodo rastlinjak porušili. Rastlinjak je bila zgrajen namreč z namenom prezimovanja sredozemskih rastlin, izmed katerih so nekatere v naši zbirki že od leta 1955. Še enkrat se je izkazalo, da akademska čast in beseda nič ne velja, tudi v javnosti izrečene besede nič ne veljajo, kot tudi leta 1995 podpisane izjave potrjene z žigom Univerze nič ne držijo. Vse so takoj poteptali in kljub protestom in javnim pozivom sekretarja BGCI porušili rastlinjak. Leto kasneje 2021 so začeli rušiti še vhodni objekt predviden za nov Botanični vrt. Na novi lokaciji so s tem dejanjem vrt izbrisali. Od vhodnega objekta in bodoče osi vrta ni ostalo nič več.
Nismo torej slučajno izbrali dneva človekovih pravic. Botanični vrt najstarejša izobraževalna pedagoška in tudi kulturna ustanova v državi je tako stisnjena v kot. Vanjo bo posegel še drugi tir železnice. Ljudje, ki so vrt dobesedno prodali so dobili zlate plakete Univerze, te iste ustanove katere vrt je bil njena najbolj urejena ustanova v prvem desetletju delovanja. Te iste Univerze katere sedanji vrt je leta 2018 med samo deseterico izbrancev na svetu pristal v ozki sedmerici botaničnih vrtov, ki je dobil certifikat svetovne organizacije za botanične vrtove kot certificiran vrt. In malo kasneje še certificiran vrt za ohranjanje rastlin. V istem letu še plaketo mesta Ljubljane, leta 2015 pa celo svetovno Marsh nagrado za ohranjanje rastlinskih vrst. Te iste Univerze, ki govori kako bo sodelovala z najširšo javnostjo, njena članica pa z vsemi mogočimi sredstvi že vse obdobje osamosvojitve omejuje delovanje svoje najstarejše ustanove.
Dan človekovih pravic ni bil zaman izbran. Le kdaj bodo davkoplačevalci, ki prispevajo denar za delovanje Univerze doživeli, da se jim bo povrnilo vse to, kar se je vehementno porušilo, ne amortizirane stavbe in kdaj se bodo lahko sprehajali na 20 ha novih urejenih vrtnih površin pod Rožnikom z vhodnim objektom, kjer se bodo lahko seznanili tudi s pomenom botaničnih vrtov v svetu? Botanični vrt Univerze v Ljubljani, se je z vztrajnostjo kljub stalnemu nagajanju matične ustanove, uspel prebiti iz podrtih šup v samo svetovno špico botaničnih vrtov na svetu. Morda se ga zato tako ovira, ker je v družbi najboljših, drugi pa morda le niso v tako elitni družbi.
Ja človekove pravice so pomembne tudi tako, da človek lahko z naravo sobiva v mestu in o tem tudi nekaj izve, da vidi pestrost naše flore in je nanjo ponosen, da spozna raznolikost, ki ga potem popelje v svet, ki ga morda nikoli ne bo uspel videti. Skratka, da spozna celostni pristop k naravi. V vrtu to znamo in zmoremo narediti. In ko te dni v Montrealu razpravljajo o mirovnem sporazumu z naravo na veliki konferenci združenih narodov o biodiverziteti, pa v Sloveniji teptamo ustanovo, ki se z biodiverziteto rastlinskega sveta izpričano ukvarja že 212 let. Le kje so potem človekove pravice za njegovo sožitje z naravo in kje je celostni pogled na svet, ki ga Univerza predstavlja.
Znan. Svet. Dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani
