Soteska Pasice in v njej skrita bolnišnica Franja sta me že kot otroka prevzeli s svojo divjino in iznajdljivostjo graditeljev. Ne spominjam se več, kdaj sem bil prvič tam. Vem le to, da sem se z nekakšnim strahom podal čez dobro zavarovane mostičke, ki vodijo vanjo. Soteska je vlažna. Od skal včasih kar curlja, tako da moker lesen mostiček res ni videti preveč varen….
Pasice so bile, kot zanimiva soteska, odkrite leta 1907, ko je cerkljanski domačin Peter Brelih prvič zalezel v te tesni (Brelih, 1956). Iskal je namreč gamsje poti z Velikega na Mali Njivč. Gamsi so se naselili na bližnji Cimprovki, Drnovi in obeh Njivčih ob gradnji železnice skozi Baško grapo. Divjad se je takrat vznemirila in se naselila v mirnejše predele. Peter Brelih je bil navdušen planinec in je hotel sotesko pobliže spoznati. Oglasil se je pri Kamlonarju, domačinu na južnem vznožju Malega Njivča. Ta mu je povedal, da v to tesen ne gre noben človek, ker ljudski glas trdi, da ima v njej hudič mlade. Vendar Brelih pravi, da Kamlonar le ni bil babjeveren človek, saj je v soteski imel kotel za žganjekuho in nastavljene pasti, namenjene gamsom, kar je bilo nezakonito…
Soteska je do izbruha I. svetovne vojne živela kot pomembna točka za obiskovalce, tako domače kot tuje. Med prvo vojno in po njej pa je šla počasi v pozabo. Lesen mostič, ki je vodil vanjo, je kmalu razpadel. Janez Peternelj, po domače Podnjivčan, pripoveduje, da so pod Italijo le bližnji kmetje v njej še zmeraj kuhali žganje, ker je bilo to takrat prepovedano. Vendar soteski le ni bila namenjena večna pozaba. Po kapitulaciji Italije in po močnih nemških ofenzivah na takratno osvobojeno ozemlje se je pokazala potreba po ustanovitvi primernih bolnišnic za ranjence. Ena med njimi je našla prostor ravno v tej soteski. Partizanskemu zdravniku dr. Viktorju Volčjaku je ta kraj pokazal Janez Peternelj.
Kmalu so začeli s težavnim delom. Ves material je bilo potrebno znositi v sotesko na hrbtu po nevarni, nezavarovani poti. Vztrajnost in odločnost sta zmagali. Triindvajsetega decembra 1943 je bila prva baraka postavljena, tako da je prvih sedem ranjencev v njej dobilo varno zavetje. Drugega januarja 1944 je prišla v sotesko dr. Franja Bojc, ki je nato prevzela vodstvo, bolnišnica pa je po njej tudi dobila ime. Tukaj je počasi nastajalo pravo majhno naselje, ki je bilo iz dneva v dan bolje utrjeno in preskrbljeno, seveda za tedanje razmere. Imeli so celo svojo elektrarno, ki jim je v zimskih dneh dajala vsaj malo svetlobe v tej temačni tesni. Niso se izognili niti nemškim napadom. Kar dvakrat so jih Nemci napadli, vendar pa so sovražnika odbili in se kljub evakuaciji vseh ranjencev vrnili in v soteski ostali do petega maja 1945, ko so se preselili v osvobojeno Gorico. Dr. Franja v svoji kroniki piše, da so s težkim srcem odšli iz grape, ki jim je bila toliko časa varen dom. Po vojni se je prvim obiskovalcem raznih vojaških misij kmalu pridružilo precej obiskovalcev, iz leta v leto jih je bilo več. Franja je postala vedno bolj obiskana. Vanjo so prihajali domači in tuji turisti in si z zanimanjem ogledovali to bolnišnico muzej, ki jo skrbno upravlja Mestni muzej Idrija - muzej za Idrijsko in Cerkljansko.
Prav tam kjer so rastline rastle leta 1986, ko sem jih popisoval za svojo diplomsko nalogo, prav tja so se po vseh teh ujmah v nekaj letih ponovno naselile. Nihče jim ni pomagal, same so prišle tja. Ostale so na istih mestih, le v sami soteski se je število vlagoljubnih in hladoljubnih rastlin precej skrčilo. S soncem, ki je vanjo bolj posijalo, so večjo moč dobile bolj toploljubne vrste. Zato je tam malo več primožka kot nekoč in malo manj okroglolistnega in klinolistnega kamnokreča. Malo več cveti preko poletja in bolj rumeno je kot prej, a še vedno so vse rastline, ki so nekoč tam bile na tistih mestih.
Tudi po tej letošnji ujmi se bo zgodba ponovila, le za obnovo samega spomenika se bo potrebno bolj potruditi, narava pa bo sama poskrbela, da se bodo rastline vrnile prav tja, kjer so nekoč že bile in jih je sedaj že nekajkrat odplaknilo. Ne dajo se, vztrajajo!
Nekaj utrinkov iz knjige Rastlinstvo okolice Franje
Jože Bavcon
