Odšla je velika gospa, Juta Krulc. Rastline so bile del njenega življenja.

Ko so ti rastline del življenja, potem te polnost njih lahko navdaja, ali obratno njih polnost je tista, ki ti daje celovitost in toplino. Če ta še zdrsi na papir, potem je občutek res enkraten. Vsakokrat, ko je prišla ob koncu leta čestitka z drobno risbico, takrat sem vedel, da si je gospa Juta zopet vzela nekaj časa, da bi toplino rastlin prenesla na papir.

Gospa Juta Krulc je iz tiste stare šole, ko so tudi arhitekti o rastlinah, predvsem o tistih, ki so jih umestili v svoje vrtove, tudi nekaj vedeli. Danes to znanje nima nobene vrednosti, vsaj tako izgleda. Nariše se nekaj krožcev, ob strani napiše seznam in vrt je že narejen. Velika mogočna drevesa, ne le eno mnogokrat tudi več, se tako znajdejo na majhnih obhišnih vrtovih. Le-ti nato postanejo tako natrpani, kot da bi vrtnar , ki je vrt urejal, skušal lastniku prodati kar vso svojo zalogo. Prvih nekaj let morda vsaj na pogled iz daljave še lepo zgleda, a potem se začnejo težave. Vrtnarja takrat ni več pri hiši, lastniki so vse bolj nezadovoljni in videz vrta je vsako leto slabši. Rastline zaradi prostorske stiske hitijo navzgor in prava oblika se izgublja.

Pogosto se mi dogaja, da v Botaničnem vrtu zazvoni telefon in načrtovalec objekta, soseske ali privatne hiše, tik pred oddajo projekta potrebuje še nekaj rastlin, ki jih bo zmetal v ta prostor. Se mudi, ker je časa malo, saj je projekt morda celo tik pred oddajo. A kljub temu še vedno želijo nekaj zelenja, ponavadi zimzelenega in avtohtonega. Zelo resno delo, običajno dodam?! Včasih sem še skušal kaj svetovati, a danes preprosto povem, da je škoda časa, če pač tako razmišljajo. Rastlinam in ljudem, ki bodo tam živeli, povzročajo samo škodo. Če tovrstni snovalci o rastlinah nič ne vedo, potem naj tega ne delajo. Tudi rastline so živa bitja, rabijo svoj prostor in primerno okolje, kjer bodo lahko zasijale v vsej svoji lepoti.

Čeprav najstarejša med njimi, gospa Juta na vsakoletnih ekskurzijah vrtoljubcev, nikoli ni zaostajala. Na ogled kakšnega vrta, katerega dostop z avtobusom ni možen, se je podala v hrib tudi vročini navkljub in ni nikoli ostajala v avtobusu. Ponavadi je dospela celo med prvimi. Z majhno beležko in fotoaparatom si je z veseljem ogledovala vrtne stvaritve. Kadar se kdo ni spomnil imena katere od rastlin, potem je ona povsem mirno doda svoje ime in že zopet posluša razlago lastnika ali se razgledovala po vrtu. Vedno je zapustila vrt med zadnjimi vendar nikoli ni zamudila niti minute. Njeni komentarji in razlage po ogledu vrta so bili vedno zanimivi. Nikoli se ni vsiljevala, le mirno je sedela na svojem sedežu in prelistavala zapiske. Ob kakršnemkoli vprašanju pa se je vsa razživela in pokomentirala obiskani vrt. Kljub svojim zares častitljivim letom, je vedno dodala: ''Vsakokrat se kaj novega naučiš…''

Delo z rastlinami zahteva nenehno opazovanje in spremljanje rastlin. V naravi, tam kjer rastline rastejo, se o njih največ naučimo. Kje vse posamezna rastlina raste, kje so njene skrajne meje, kakšna je v odrasli dobi, kakšne pogoje prenese. To je možno samo, če z naravo živimo. Če že vseh rastlin, zaradi oddaljenosti v različnih delih sveta, ne moremo videti na naravnih rastiščih, so nam v pomoč botanični in drugi vrtovi. Tam je zasajen tudi večji del rastlin iz oddaljenih krajev. Prav zaradi tega so dobri vrtovi neprecenljive zbirke znanja, kar več stoletij trajajočega. Tukaj so dodane neštete izkušnje in znanje vrtnarjev, ki so rastline umeščali v vrtni prostor. Tisti, ki se z vrtom res z ljubeznijo ukvarja, zna vse te malenkosti v vrtu odkriti in ceniti. Gospe Juti so se tako vedno ob odkritju takšnih malenkosti zasvetile oči. V njenih očeh si videl tisto otroško radovednost, ki je ponavadi tako iskriva in nepokvarjena, da zna vsepovsod najti nekaj novega. Ko so k tej radovednosti bile dodane še njene bogate izkušnje in vse pridobljeno znanje, potem je lahko razumeti, zakaj so njeni majhni vrtovi, prava umetniška stvaritev z izbrano paleto barv.

Od tukaj do prelitja le tega na papir, je potrebna še umetniška žilica, ki jo je gospa Juta premogla ravno v taki prefinjenosti, kot je to počela z rastlinami na vrtovih. Nevsiljivo, skromno, tiho, iz ozadja, le da ko se v eno izmed takih stvaritev zagledaš, potem vanjo kar nekaj časa strmiš. V njej prepoznavaš vse tiste odtenke rastline, ki jih je do potankosti zadela. Še celo več, ujela je vedrino dneva in rastline, ki jo je takrat opazovala na travniku.

Čeprav bi morda kdo pričakoval, da so jo zanimale le vrtne rastline, se zelo moti. Gospa Juta je svoje znanje črpala iz narave. Kako rastlino umestiti v vrtni prostor je namreč zelo težko, če nikoli nisi bil v naravi jo opazoval in se navduševal nad njeno barvitostjo. Vrni svet je le ujeti delček narave, ki ga skušamo ustvariti na mestu kjer bivamo. Tako ostaja tisti pratip, da so rastline del našega življenja. Nenazadnje se niti ne zavedamo, da brez rastlin, ki nam dajejo hrano in kisik na našem planetu ne moremo preživeti. Koliko časa in to tistega tihega lepega - za dušo, je tudi Juta preživela med njimi v naravi, verjetno še sama ni vedela. Vendar pa, ko pogledaš njene mehkobne poteze na papirju, njene barve, ki jih je lovila, veš, da je bila res uglajena gospa z veliko začetnico.

Ko pogledaš Jutine kukavice, se ti nehote stoži po pisanih suhih ali močvirskih travnikih. Saj se čas, ki ga prebijemo med rastlinami, vedno obrestuje. Zato je povsem brez smisla hiteti. Že kratek sprehod med rastlinje lahko da dnevu povsem drugačno, predvsem pa lepšo in prijaznejšo podobo. Kukavice, perunike in telohi, ki jih je Juta upodobila na papirju kar zaživijo pred teboj. Kot bi bili v naravi, kot da je za gospo Juto njih cvetenje prekratko. V tisti najlepši podobi jih je ujela na papir. Ohranila jih je za zimske dni, ko je ob peči na toplem tako kot nekoč, listala tiste papirje in ponovno podoživljala poletje. Z upodobitvami je spomnila na njihovo minljivost. Njihova kratkotrajnost jih naredi še veličastnejše, kot biser , ki se zasveti samo takrat, ko nanj ravno pod pravšnjim kotom pade sončni žarek.

Tako žarijo te Jutine stvaritve. Vsa tista ljubezen in nežna energija, ki ju je vanje vnašala zažarita v podobi pred nami. Kar živo si jo predstavljam, sedečo gospo s klobukom, tam ob koncu travnika ali na kaki zaplati. Ali kako se previdno sprehaja med travniškimi rastlinami, zato da katere ne bi pohodila. Ko je tako posedala v naravi ob travnikih in opazovala to naravno pisano lepoto, se je kljub temu zavedala, da je nikoli ne bo povsem dojela. A vendar se je ta naravna lepota v njej presnovila in se v novi podobi vrnila na njene vrtove. Ko je leta 2002 predstavila svoje stvaritve vrtov na razstavi, se je ta njena barvitost in tenkočutnost prelila tudi v načrte vrtov, ki jih je tam razstavila.

Ene izmed njenih priljubljenih rastlin so bile kukavice. Kot je rada sama dejala, je izrisala skoraj vse. Ni se posvetila le celemu nadzemnemu delu rastline, izrisala in celo povečala je tudi detajl cveta. Nikoli pa ni narisala rastline s podzemnim delom. Saj je ob risanju ni želela iztrgati iz njenega naravnega rastišča. Samo tam je res namreč res pisana in lepa. Njen lesk ostaja. Ker je kukavice znala dobro opazovati, je znala uloviti njih vijugavo cvetenje, njih zavoje, ki so za nekatere, kot je na primer pilovec ali lepi čeveljc tako značilne. Kukavice njena ljubezen, s pisanih travnikov, tako vlažnih kot suhih, so tiste, ki so jo pritegnile v barvitost teh naravnih okolij. Ta pisanost je potem zaživela v njenih vrtovih, v njenih vrtnih načrtih. Vendar takšen korak zmore le tisti, ki naravo rastlin dobro pozna. Tisti, ki si upa travniško pisanost preliti na papir in jo udejaniti na od človeka ravno tako ujetih delih narave, v vrtovih. Prav njej je zaradi izjemnega daru za opazovanje narave, mnogih preživetih trenutkov v naravi in nenehne želje po iskanju njenih zakonitosti, skoraj poetično to uspelo v njenih vrtovih. Rastlin se ni učila iz knjig. Otipala in vonjala jih je tam kjer res rastejo, v naravi.

Enako je znala v vsej svoji lepoti upodobiti še telohe, perunike in izvabiti na papir mogočnost dreves.

Ko gledam na steni doma študijske risbe Praške šole za gradbene inžinirje še iz konca 19. stoletja, ki so izdelane samo s svinčnikom in kredo, se zopet ozrem na prefinjenost ter barvitost Jutinih slik pred seboj. Kar milo se mi stori… Kdo bo danes še znal ustvariti tako detajlno podobo. Ni potrebe, bo marsikdo rekel. Danes takšno delo opravlja računalnik. Že mogoče, pa vendar sem leta 2003 prav v osrčju evropske skupnosti v Bruslju le dobil dokaz, da sta človeška roka in oko še vedno najboljša. Kljub vsej digitalni fotografiji imajo v Botaničnem vrtu in na Inštitutu zaposlena slikarja, od katerih eden slika samo gobe in drugi vse herbarijske pole. Ohranili so namreč svojo tradicijo.

Pri nas se odrekamo vsemu. Ali smo s tem kaj pridobili? Počasi izgubljamo tisti pristni stik z naravo, saj ne njej kot tudi rastlinam ne znamo več prisluhniti. Tihe spremljevalke še vedno ostajajo. Le kako jih umestiti v vrt, če jim ne znamo prisluhniti v naravi in če ne vemo skoraj nič o njih. Zato le stopimo na cvetoč travnik, na gozdni rob in poglejmo rastline, poizkušajmo začutiti njih utrip. Gospa Juta ga je znala in ga nato upodobila v vseh svojih stvaritvah. Njeni vrtovi tako ostajajo kot spomenik naravi, nam ki smo jo poznali, pa so spomin nanjo. V vsakem vrtu, ki ga je ustvarila je namreč pustila tudi delček sebe…

Jože Bavcon