Razstava ob 170. letnica smrti botanika Franca Hladnika

Življenjepis
29. marec 1773 – 25. november 1844

Rodil se je 29. marca 1773 v Idriji, kjer je tedaj že več kot 200 let deloval največji rudnik živega srebra v tedanji habsburški monarhiji. Bil je sin rudniškega nadzornika Matije in matere Doreteje. Ker je v Idriji rudnik prinašal kruh vsemu prebivalstvu v kotlini, kjer je bilo malo obdelovalne zemlje, je bilo povsem razumljivo, da ga je oče v začetku uvajal v praktično rudarstvo. Vendar sin ni kazal nagnjenja k temu, ampak k študiju. Oče je bil očitno dovolj prosvetljen kot nadzornik, da ga je najprej vpisal v osnovno šolo, ki je bila v Idriji, in nato v gimnazijo v Ljubljano, ki jo je leta 1789 končal z odličnim uspehom. Nato je nadaljeval filozofske študije na liceju od leta  1790 do 1791 in jih prav tako končal z odličnim uspehom. Nato je študiral teologijo in bil 19. junija 1795 posvečen v duhovnika. Zaradi šibkega zdravja ga niso uporabili za duhovniško službo. Še isto leto je postal skriptor v ljubljanski licejski knjižnici. 8. oktobra 1796 so ga imenovali za učitelja četrtega razreda normalke, nato leta 1800 za izrednega učitelja na mehanični šoli v Ljubljani, 21. junija je postal začasni in 5. januarja 1803 redni ravnatelj normalke v Ljubljani. Leta 1807 je zasedel mesto gimnazijskega prefekta. Po delih, ki jih je opravljal, je mogoče ugotoviti, da je bil zelo sposoben, saj je hitro napredoval ne glede na to, da se je v mesto priselil. Zaradi njegovega znanja in uspešnega upravljanja zaupanega mu dela je lahko napredoval. V času Ilirskih provinc je, kot je razvidno iz arhivskih dokumentov in zapisov, postal profesor naravoslovja in botanike na visokih šolah. Leta 1810 pa je ustanovil Botanični vrt. Cesar Franc I. je Hladnika 13. marca leta 1819 odlikoval z veliko zlato medaljo z ušescem in trakom, kot je zapisal Voss (1884).

Franca Hladnika je za botaniko najverjetneje navdušil Wulfen. Hladnik je kot botanik dobival vedno večji ugled med tedanjimi evropskimi botaniki. Hladnik je vse do leta 1834  pripravljal odmevna predavanja iz botanike. Predavanja iz botanike kot izbirnega predmeta so pomenila prednost Ljubljane v primerjavi s šolstvom v drugih pokrajinskih mestih, kjer  jih ni bilo. V botaniko je tako uvedel številne nove učence, npr. Freyerja, Grafa in Tommasinija. Predvsem Freyerju na začetku sploh ni dovolil poslušati predavanj, ker se je bal, da bi se preveč posvetil botaniki in ne bi končal šole, pozneje pa ga je spodbujal in priporočil svojima dunajskima kolegoma N. T. Hostu (1761–1834) in J. F. Jacquinu (1766–1839). Poleg vrta Domovinske flore, ki je še vedno na istem kraju in zanesljivo njegovo največje delo ter živ spomenik Hladniku, je ustvaril bogat herbarij Kranjske, v rokopisu je ostal nomenklator, ki šteje 3484 semenk, in bogato knjižnico. Z Andrejem Fleischmannom (1804–1867), ki ga je še komaj štirinajstletnega kot vajenca vzel za vrtnarja v botanični vrt, je prehodil številne poti.

Okrog leta 1832 mu je začel pešati vid. Vrt je vodil do leta 1834, ko ga je zamenjal zdravnik Ivan Nepomuk Biatzovsky (1801-1863). Kot učitelj je bil zaradi mrene na očesih 28. februarja 1837 na lastno prošnjo upokojen. Kmalu je oslepel. Zadnja leta življenja je preživel v svoji sobi. Umrl je 25. novembra 1844 v Ljubljani. Dva dni kasneje so ga pokopali na pokopališču sv. Krištofa.

Jože Bavcon, Nada Praprotnik