Na 200 letnico Andreja Fleischmanna bi bili v letu 2004 skoraj pozabili. V večini  izdaj je  kot  letnica njegovega rojstva navedno leto 1805. Dr. Nada Praprotnik je že leta 1993 objavila obširen članek o delu  A. Fleischmanna, kjer pa je navedena prava letnica 22. 11. 1804. Takrat se je v Beričevem  pri Ljubljani,  v hiši s številko 50, rodil Andrej Fleischmann. Pobudo za praznovanje njegove 200 letnice rojstva  in tudi izvedba le te, je prišla od njegovih današnjih sokrajanov, kar je še toliko bolj pohvale vredno. Lepo je, da se poleg obletnic  zelo pomembnih mož , spomnimo tudi na rojstvo vrtnarja, ki je v Botaničnem vrtu v Ljubljani pustil večino svojega življenja, ki je bil zelo vnet ljubitelj rastlin, ki je kasneje prevzel celo vodenje Botaničnega vrta v Ljubljani in ga je upravljal vse do svoje smrti leta 1867.        21. 11. 2004  so v Beričevem domačini pripravili  slovesnost ob začetku praznovanja njegove 200 letnice  rojstva. Naslednji dan  22. 11. pa so v paviljonih v Dolu pri Ljubljani odprli še razstavo risb in slik, ki so jih narisali učenci osnovnih šol. Fleischmannov rebrinec so umestili v okolje, kjer sami živijo. Vsekakor dobra zamisel, kako učence vzpodbuditi k razmišljanju o rastlinah.

V nedeljo, na slovesnosti v Beričevem, ni bilo izrečenih le nekaj vljudnostnih besed, ampak so njegovi današnji sokrajani pripravili  bogat   kulturni program, kar kaže na to, da svoje rojake znajo ceniti. Po uvodnem nagovoru župana Občine Dol pri Ljubljani Primoža  Zupančiča,  se  je zvrstil enourni kulturno umetniški program, kjer so s pesmijo, besedo s prebiranjem  in v obliki krajših igranih dialogov, prikazali del iz bogate Fleismannove zapuščine. O delu in življenju  vrtnarja in florista A. Fleischmanna pa je spregovorila  dr. Nada Praprotnik iz Prirodoslovnega muzeja  Slovenije, ki je v svojem govoru na kratko orisala njegovo delo.

Andreja Fleischmanna je za vrtnarskega vajenca, še kot štirinajstletnika, vzel  tedanji ravnatelj  Vrta domovinske flore (današnjega Botaničnega vrta v Ljubljani) Franc Hladnik.  Z njim je prepotoval tedanjo Kranjsko in mu tudi pomagal pri nabiranju rastlin za njegov herbarij, svojega herbarija pa Fleischmann ni nabiral. Prispeval pa je 75 herbarijskih primerkov  za  znamenito herbarijsko zbirko Nemška posušena flora (Flora Germanica exsiccata). Po njem se danes imenujeta dve rastlini Fleischmannovo grabljišče (Knautia fleischmannii)  in Fleischmannov rebrinec (Pastinaca sativa var. fleischmanii).

Fleischmann je objavljal  poljudne in strokovne prispevke v različnih časopisih: Carnioli,  Flori iz Regensburga na Bavarskem. Leta 1843 je izšlo njegovo delo pregled Kranjske flore v nemščini (Übersiht der flora Krains), ki pa ne velja za najbolj zanesljivo. Poljudne prispevke v slovenščini pa je začel objavljati v  Bleiweisovih Novicah. Dr. Praprotnikova je navedla, da tako velja za začetnika poljudnega naravoslovnega pisanja, da pa bi bilo to njegovo delo še potrebno oceniti. Za njim sta to nadaljevala njegova učenca Ivan Tušek in Fran Erjavec, ki  pa sta ga  presegla.   Zelo pomembno pa je tudi Fleischmannovo delo pri popularizaciji vrta. Prirejal je brezplačna predavanja za širšo javnost in tako navduševal ljudi za rastline. Predavanja je ob lepem vremenu izvajal tudi v vrtu. Poleg tega se je ukvarjal tudi s sadjarstvom in  svetovanjem. Pomagal kmetom po celi Kranjski ter  tudi aktivno sodeloval na kmetijskih razstavah. Velike zasluge pa ima pri uvajanju slovenskega jezika in domačih rastlinskih imen v strokovno in poljudno botaniko. 

Ko sem tako poslušal igrane priredbe  njegovih objavljenih člankov in govor dr. Praprotnikove, ki sem ga tukaj le na kratko povzel, se mi je nehote utrnila misel,   da so še po več kot 160 letih od njegovega najbolj plodovitega časa, vsi ti zapisi danes še kako aktualni, rekel bi lahko, da še celo bolj. Zapisal je, da se ni dovolj rastlin učiti  le iz knjig in malanih podob ampak, da je to potrebno tam, kjer te res rastejo, pri čemer je imel  v mislih botanični vrt.  Ne glede na to, da še vedno med botaniki velja za nezanesljivega, pa bi ob 200 letnici njegovega rojstva morda le veljalo Fleischmanna na novo oceniti,  tudi literarno, kar je že poudarila  dr. Praprotnikova. Praznovanje 200 letnice rojstva in leto Andreja Fleischmanna kot so ga imenovali domačini, ki  se je  začelo s praznovanjem obletnice njegovega rojstva in se bo nadaljevalo še v letošnjem letu,  je pravi čas, ko bi  mu  le  lahko priznali nekoliko večjo veljavo kot si zasluži. Če so ga njegovi učenci prerasli, je bil morda pa le dovolj dober učitelj?

Jože Bavcon