Tako kot vsako leto so tudi letos prvi zvončki v topli dolini Dragonje zacveteli takoj po Miklavžu. Že stari domačini iz Dragonje znajo povedati, da so prve zvončke vedno nabirali med Miklavžem in Božičem. Čeprav je jesen topla se novembra tam zvončki nikoli ne zmotijo, da bi že tedaj zacveteli. Kljub zgodnjemu cvetenju so to še vedno naši navadni mali zvončki (Galanthus nivalis). Tudi v zbirki Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani prav ti iz Dragonje ravno tako že bodejo na plano. Ne cvetijo še, ker v Ljubljani je še vseeno mrzlo in ni dovolj sonca. A vsako leto tudi v Ljubljani najprej zacvetijo prav ti iz Dragonje. To pomeni, da imajo to zapisano v svojem dednem zapisu. Stvar pa je zelo preprosta, naravna selekcija je skozi stoletja tukaj puščala samo tiste, ki so najprej zacveteli. Tisti, ki zacvetijo pozno, nimajo dovolj časa za normalno in daljše cvetenje, da bi jih opraševalci lahko dosegli, ker se cvetovi prej zasušijo. Pretoplo je, zvončki namreč rabijo nizke temperature za cvetenje. Če pa se temperatura dvigne krepko prek 10°C potem zvončki hitro odcvetijo. Sonce jih dobesedno zažge. Če je v notranjosti Slovenije normalna zima s snegom, tako na obali že zdavnaj odcvetijo, ko se v notranjosti šele prebujajo. A kljub vedno pogostejšim milim zimam v notranjosti zvončki tam ne zacvetijo tako zgodaj, ker v notranjosti je pa še vedno možno, da zapade sneg in pritisne zmrzal. Zato je večina vedno kasnejša in to kljub mili zimi. Zacvetijo šele v drugi polovici februarja. Narava deluje na dolgi rok, kar pomeni, da na vsake toliko let še vedno pride mrzla zima in zato prilagoditve na razmere v naravi nastajajo na zelo dolga obdobja.
