20. septembra nas je zapustil pediater in primarij na Pediatrični kliniki v Ljubljani v pokoju. Dr. Luka Pintar. Hkrati je bil neprecenljiv fotograf avtohtonih rastlin in ljubiteljski botanik, ki je odkril marsikatero novo nahajališče naših avtohtonih vrst. Spoznala sva se v Prirodoslovnem društvu Slovenije in hkrati v Botaničnem vrtu, kjer sem ga spoznal že v študentskih letih sredi 80 let, ko sem tam začenjal z delom. Neutrudno je prihajal v Botanični vrt tudi kasneje, ko sem vrt prevzel v upravljanje. Tako prej kot kasneje sva se vedno prijetno pogovarjala. Bil je prijeten sogovornik, ki je vedel res veliko povedati tako o zgodovini, medicini, botaniki še posebej o strupenih rastlinah, s katerimi se je ukvarjal tudi zaradi svoje službe. Napisal je tudi priročno skripto o njih. Kasneje je vedno več zahajal v vrt in tam prebil s fotoaparatom dopoldneve ali popoldneve. Pri nas je imel kar domicil, nekaj opreme je puščal kar v vrtu. Njegove fotografije so bile vedno vrhunske. Znal jih je tudi analizirati in povedati kako so nastale, ob kakšni osvetlitvi, ob kakšni odprtosti zaslonke in še kaj. Vedno je tudi dodal v kakšni svetlobi bi jih še rad posnel ipd. Če sva le imela nekaj časa je vedno sledila tudi kakšna malo bolj zabavna zgodbica prej kot se je poslovil. Skratka bil je res gospod z veliko začetnico. Radi smo ga imeli.
Leta 1990 je pri Državni založbi izšla bogata knjiga Rože na Slovenskem, kjer je dodatna besedila prispeval prof. dr. Tone Wraber. Knjiga je bila pravo daril tudi za tujce, saj so takrat izdali tako nemško kot angleško različico. Bila je lepo darilo za kolege iz tujine, ki so prihajali v Slovenijo. Zato sem vedno imel katero na zalogi. Leta 2015 pa je izšla še obsežnejša knjiga v manjšem formatu Cvetje Slovenske dežele s spremnim besedilom Mag. Andreja Seliškarja pri založbi Narava. Obe knjigi sta zares dragocen prispevek k slovenski botaniki. Prav tako so dragoceni seveda tudi številni prispevki v reviji Proteus, v katero je pogosto pisal.
Kar nekajkrat je prispeval kakšno vrhunsko fotografijo za katerega izmed naših del, ki smo jih izdali. Tudi za zadnje naše delo ob 300 letnici Scopolija je prispeval eno izmed njih pri ponatisu članka njegovega očeta o Scopoliju in medicini. Ob tem sva se zopet večkrat pogovarjala. Kljub res častitljivi starosti je bil klen in prav tako hudomušen sogovornik kot sem ga poznal prej. Veselil se je izida nove knjige tako kot vedno.
Prav tako kot običajno sva se tudi na enem izmed zadnjih pogovorov po izidu omenjene knjige pogovarjala tudi o strupenih rastlinah in zopet, tako kot mnogokrat v vseh teh letih, mi je dal nekaj semen zelo strupene rastline iz družine stročnic Abrus precatorius, ki jo je dobil iz tujine. O tej vrsti je leta 2014 pisal tudi v reviji Proteus. Skratka po toliko letih, ko sva se prvič spoznala, se ni nič spremenilo. Dobre zgodbice, prijeten in navdušujoč klepet in seveda vedno kaka zanimiva rastlina v obliki semen.
Ob praznovanju njegove 90. letnice so mu kolegi zdravniki v vrtu zasadili mokovec, ki bo tako v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani ostajal lep in prijeten spomin nanj. Naj ga njemu tako ljube rastline vsako pomlad ponovno pozdravljajo.
