V dobi informatike, ko že kratek sprehod po spletu lahko pomeni preveritev vsaj osnovnih dejstev, se zdi zelo nenavadno, da se kot novost predstavlja genska banka medovitih rastlin in da tovrstne v Sloveniji naj še ne bi bilo. A vendar, takšno novico je moč najti v osrednjem dnevniku. Morda je res šla le skozi eno uho notri in skozi drugo ven, pa vendar se je kmalu pojavila še v tiskani obliki. Ko se novica dolgo širi, postane resnična pa čeprav ni preverjena. Fraza ''Fake news'' (ponarejena, neprava novica) je bila največkrat izrečena na letošnjem bienalu BIO 26, katerega letošnja tema je bilo skupno znanje - Common knowledge. Res vrhunsko ga je organiziral Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ki je k sodelovanju povabil stare ustanove, ki kakorkoli razpolagajo s skupnim znanjem in številnimi podatki: Univerzo v Ljubljani, NUK, Narodno Galerija, Starostni dom Fužine, Časopisno hišo Delo in tudi Botanični vrt Univerze v Ljubljani. ''Fake news'' ja ali ne? Vsak dan se srečujemo z njimi. Prav novica o Genski banki medovitih rastlin (Delo, 28. 11. 2019 st. 16), kjer je bilo navedeno, da bo na posestvu Lanšperž prva genska banka avtohtonih medovitih rastlin, je tipičen primer ''Fake news''. Pa naj pojasniva za kaj gre:
Botanični vrt Univerze v Ljubljani, ki že od leta 1810 deluje na istem mestu ob Ižanski cesti ob Gruberjevem prekopu na špici Ljubljanice, ima že vsaj dvesto let v svoji zbirki večji del avtohtonih medovitih rastlin. Pravzaprav ima največjo semensko banko avtohtonih rastlinskih vrst pri nas, ki spada med večje semenske banke celo v srednje evropskem prostoru. Med njimi večji del predstavljajo tudi medovite rastline. Torej genska banka avtohtonih medovitih rastlin v Lanšperžu zagotovo ne bo prva. Botanični vrt Univerze v Ljubljani je bil namreč ustanovljen kot Vrt domovinske flore za časa Ilirskih provinc, za potrebe Visokih šol (Ecoles Centrales), ki so imele značaj univerze. Že tedanje ime vrta pomeni, da je začel z zbiranjem rastlin predvsem tedanje dežele Kranjske. To je izpričano z mnogimi dokumenti. Vrt je že v prvem letu imel 447 linejevskih vrst domače flore, kar je zapisal Franc Hladnik, prvi docent za botaniko na tedanjih visokih šolah in ustanovitelj vrta (Bavcon 2010). Že v letu 1812 najdemo na spisku vrta 766 rastlinskih vrst (Praprotnik 2010). Tako kot ostali vrtovi po svetu, se je tudi naš botanični vrt ukvarjal z raziskovanjem domače in tuje flore (Monem 2007). V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani se je do današnjih dni nabralo preko 5000 rastlinskih vrst. V njem je predstavljen velik del domače flore, še posebej endemiti in druge ogrožene rastlinske vrste. Botanični vrt Univerze v Ljubljani ima edini celo svojega endemita, Fleischmannovega rebrinca, ki je bil v prvi četrtini 19. stoletja najden na Ljubljanskem gradu. Po letu 1850 pa ga tam niso več našli. Do današnjih dni se je ohranil samo v našem vrtu. Leta 2011 smo rastlino ponovno uspešno naselili na grajsko dvorišče. Rastlina cveti pozno in je še kako medovita (Praprotnik s sod. 2017). Botanični vrtovi so že od samih začetkov imeli tudi utečeno izmenjavo semen, najprej s pomočjo poznanstev med vrtovi, kasneje pa na osnovi znanstvenih publikacij Index seminum. Botanični vrt Index seminum tiska že od leta 1889, ko je Alfonz Paulin izdal prvi Index Seminum Horto Botanico C. R. Labacensis ann 1888 collectorum v katerem je navedenih že 909 vrst, katerih semena so nabrali in so bila namenjena izmenjavi. Če prelistamo seznam, so tam večinoma samo naše avtohtone rastlinske vrste med katerimi je mnogo medovitih rastlin (Bavcon 2009). Torej dokumentirana banka avtohtonih in medovitih rastlin obstaja že od tedaj. Živa genska banka, kot se danes tudi malo bolj učeno imenuje nasade v Botaničnih vrtovih, pa obstaja že od leta 1810. Kako pomembne so bile te naše avtohtone rastline že tedaj, pa kažejo naročila znamenitih botaničnih vrtov po Evropi (Kraljevi Botanični vrt Kew, Edinburgh, Pariški Botanični vrt, Bonski in številni drugi), ki so že tedaj naročali naša semena in jih prav tako še danes. Vsako leto izmenjava semen nabranih v naravi, poteka z najmanj 300 vrtovi po svetu, s katerimi si izmenjamo, sedaj v elektronski obliki pripravljen Index seminum. V številnih vrtovih po Evropi in svetu rastejo rastline, ki so prišle preko izmenjave z našim vrtom. S tem ima vrt in tudi Slovenija dostop do vseh semenskih bank botaničnih vrtov po svetu. Vrtovom po svetu pošljemo od 1200 do 2000 zavojčkov semen. V suhi semenski banki se nahaja preko 1200 enot semen rastlin iz botaničnega vrta in narave. V trajni semenski banki imamo že preko 20% naših domačih vrst z znanim izvorom. Pri čemer je polovico sredstev za ureditev prostorov prispevala Univerza v Ljubljani, ostalo polovico je zagotovil botanični vrt iz lastne dejavnosti. Vsa semena v naravi pa smo nabrali večinoma izven delovnega časa. Ob evropskem konzorciju botaničnih vrtov so nam kolegi iz EU botaničnih vrtov sami priznali, da smo že dosegli točko 8 GSPC. Ta do leta 2020 vsako državo zavezuje, da v ex situ pogojih v semenski banki varuje omenjeni vsaj 20% domače flore. Prav zaradi doseganja tega cilja smo bili v letu 2018 kot edini novi član sprejeti še v mrežo ENSCONET, ki povezuje semenske banke, ki zbirajo avtohtono floro. V letu 2013 smo imeli skupni projekt z Royal Kew Gardens, kjer smo zbrali do 100 različnih ogroženih vrst in endemitov za največjo banko Millenium seed bank v Wake Hurst (Podružnici Royal Kew). Ta semena so poleg hrambe v Kew Gardens shranjena tudi v semenski banki Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. V letu 2018 smo za skupno semensko banko nabrali semena preko 160 rastlinskih vrst skupaj s Kolegi iz Royal Botanic Gardens Edinburgh.
Vse zapisano obstaja evidentirano v arhivu botaničnega vrta, bilo pa je že tudi nekajkrat publicirano (Paulin 1910, Lazar, 1960, Stgar 1973, Bavcon 2000, 2009, 2010, Praprotnik s sod. 2017, Bavcon, Ravnjak 2018), če navedemo samo tista dela, ki se direktno nanašajo na to temo. Seveda je večji del tega dosegljiv tudi na naši internetni strani, ki obstaja tudi že od leta 1997/98 naprej. Torej bi se o vsem tem dalo že prej podučiti, da ne bi nastala nova ''Fake news''.
Pa če se zopet dotaknemo dotičnega članka s ''Fake news'', v katerem piše celo: »Na tako majhnem koščku sveta uspeva neverjetno veliko vrst …še posebej so pomembne avtohtone vrste, ki so zaradi prilagoditve na lokalne razmere bolj odporne…itd.« Povedano je bilo dobesedno tisto (brez navedbe vira), kar v vrtu poudarjamo že vsaj od leta 1995 naprej. Zapisano je v številnih delih, ki smo jih zadnjih letih publicirali, prav tako smo to povedali na številnih predavanjih doma in po svetu. Zelo tvorno sodelujemo tudi z Mestno občino Ljubljana pri čebelji poti. Vse omenjeno smo velikokrat poudarili na vseh srečanjih čebelarjev in na predavanjih. Če drugega ne, bi pričakovali vsaj to, da se navede vir omenjenega znanja, ki pa ni zrastel na Čebelarski zvezi. Kajti prav Čebelarska zveza ima v svojem seznamu tudi številne invazivne tujerodne rastlinske vrste, pa mnoge sorte, ki niso prav nič medovite. Gre za sorte, ki imajo običajno medovne žleze ali prašnike spremenjene v venčne liste. Čebele jih sicer res lahko obletavajo, le cvetnega prahu ali medičine na njih ne najdejo. Pogosto se je v zadnjih letih prav s strani zveze semena tovrstnih sort tudi delilo. Prav Botanični vrt je tisti, ki že vsa leta opozarja čebelarje, da naj v naravo ne vnašajo tujerodnih vrst za izboljšanje paše. Veliko jih je že ali pa so lahko potencialno invazivne. Tujerodnih rastlinskih vrst ni dovoljeno zasajati predvsem v naravo, saj lahko hitro postanejo invazivne. Žal so nad mnogimi invazivnimi vrstami čebelarji prav navdušeni. Takšne so na primer: Robinia pseudoacacia (akacija, robinija) je tipična vrsta iz Amerike, vse rozge iz Amerike (Solidago canadensis, Solidago gigantea), amorfa (Amorfa fruticosa), različne vrste rodu Rudbeckia in še mnoge druge. Res je, da se vsaj robinije (akacije po domače) ne bomo znebili, ker je preveč razširjena in jo bomo morali sprejeti kot del prinesene flore. Zato nikakor ni nevarnosti, da bi ukinili akacijev med. Ampak vseeno moramo poskrbeti vsaj za njeno omejevanje in ne dodatno razširjanje ter nastanka monokultur. Monokulture namreč ne prispevajo k raznolikosti in bogati hrani za čebele, saj so preveč kratkotrajne. Invazivne tujerodne medovite vrste rastlin so se tako razširile na naših travnikih po osamosvojitvi, ko smo površine večinoma začeli opuščati. S tujimi monokulturami rastlinskih vrst čebel ne bomo rešili. Čeprav prav mnogi čebelarji radi uvajajo nove rastline kot je evodia (Tetradium daniellii) ali še nekatere druge, ki bodo prav tako lahko postale invazivne. Zaradi nepoznavanja biologije rastlin, seveda vsi trdijo obratno. Vendar rastlina po približno 100 letih ali prej lahko postane invazivna, ko se dovolj genetsko diverzificira in s tem prilagodi novemu okolju.
V Botaničnem Univerze v Ljubljani še posebej poudarjamo pomen sajenja naših avtohtonih rastlinskih vrst in v okviru sodelovanja z različnimi institucijami to tudi aktivno in uspešno izvajamo. Z Direkcijo za ceste si prizadevamo, da bi s pravilnim upravljanjem (poznejšo košnjo) ohranjali pisanost cestnih robov z avtohtonimi rastlinskimi vrstami in bi se tam tvorila naravna semenska banka. Z Mestno občino Ljubljana skušamo skupaj uveljavljati politiko zasajanja drevesnih medovitih avtohtonih vrst (mali jesen, črni gaber, mokovec, jerebike, lipe), do poznejše košnje cvetočih zelenic in sonaravnega oblikovanja mnogih zelenih površin, ki ostajajo cvetoče in so v mestu pomembna paša za čebele. S skupnim projektom smo uredili Učni čebelnjak, kjer izvajamo pedagoško in raziskovalno dejavnost povezano s čebelami in medovitimi rastlinami. Kljub svoji aktivnosti pa Botanični vrt s strani države dobi manj kot polovico sredstev za svoj minimalni obstoj. Glede na vse vloženo delo, delo izven delovnega časa, ki ni plačano in delo številnih prostovoljcev, pa je vložek države samo za osnovno delovanje vrta le še tretjinski. Izgovor številnih ministrstev je, da se ne da nič urediti in da bi se morali Univerza in Biotehniška fakulteta odločiti kako in kaj. Botanični vrt pa je v svetu dosegel vse kar je možno. Leta 2007 je bil uvrščen med samo 278 zgodovinsko pomembnih botaničnih vrtov izmed vsaj 2800 vrtov na svetu. V letu 2015 smo v Kraljevem Botanične vrtu Edinburgh dobili nagrado za ohranjanje rastlinskih vrst Marsh award, ki jo podeli BGCI s skladom Marsh. V letu 2017 pa je bil med 3500 vrtovi na svetu naš vrt izbran v deseterico za preizkus zahtevnega testiranja za pravi botanični vrt v okviru svetovne organizacije (BGCI) Botanic Gardens Conservation Internatinal . Med deseterico izbranih je v letu 2018 samo sedem vrtov na svetu dobilo certifikat za pravi botanični vrt. Potem pa v istem letu še enega za varovanje rastlinskih vrst (Conservation practitioner). V letu 2018 je tako samo šest vrtov na svetu imelo oba certifikata in Botanični vrt Univerze v Ljubljani je bil med njimi.
Zaradi tega je res nenavadno, da s strani pristojnih organov Botanični vrt Univerze v Ljubljani nikoli ni dobil nikakršne finančne podpore za svoje zbirke in semenske banke, čeprav je največja nacionalna rastlinska zbirka s kmalu 210 letno tradicijo in znanjem. Dobili pa so jo številni infrastrukturni centri, novo nastali inštituti in tudi nekatere na novo ustanovljene semenske banke, katerim je semena več kot 400 rastlinskih vrst prispeval prav Botanični vrt Univerze v Ljubljani. Pri čemer pa je dotična semenska banka, za razliko od semenske banke Botaničnega vrta, z veliko sredstvi financirana s strani države.
Upravičeno torej razburijo novice, v katerih si institucija ali organizacija pripisuje prvinskost in izvirnost pri neki ideji, ki jo ima neka druga institucija v več kot dvestoletni tradiciji. Pri čemer tudi znanje črpa in koristi iz zakladov znanja te institucije, ter ga ''prodaja kot svojega''. Institucijam z večstoletno tradicijo pa se tako s strani države in ustreznih državnih organov žal ne izkaže zadostne podpore.
Dr. Jože Bavcon, Dr. Blanka Ravnjak, Botanični vrt Univerze Ljubljani, BF.
