Volemija (Wollemia nobilis) velja za botanično odkritje 20. stoletja. Rastlina je veljala za izumrlo že več milijonov let. Pred 200 milijoni let, ko se je družina aravkarijevk (Araucariaceae), kamor novi rod spada, pojavila, naj bi bila širše razširjena na tedaj skupnem kontinentu južne poloble Gondwani.
Do odkritja je prišlo povsem naključno. David Noble, čuvaj v Wollemia narodnem parku, je leta 1994 zašel v globoko sotesko iz peščenjakov in tam našel množico mogočnih dreves, ki so mu bila neznana. V svojo torbico je dal nekaj vejic in odšel. Wyn Jones, kateremu je dele rastlin pokazal, je že dolgo študiral vse redke drevesne vrste teh predelov. Ni se mogel prav odločiti. Kolebal je med cikasi (Cycas), morda celo praprotjo. Odšel je h Ken Hillu, starosti botanikov. Ta se je nagibal k temu, da je to tisovnik (Cephalotaxus), kitajski iglavec. Temu Jones ni verjel. Sledila je naslednja odprava. Tam je spoznal, da gre za nekaj povsem drugega. Lažje ali pa še težjo delo? Nov rod? Iskali so povsod, po herbarijih, po zbirkah, po botaničnih vrtovih. Obrnil se je še na novozelandsko botaničarko Jan Allen. Ta je postavila drzno hipotezo. To je plevel (vrsta, ki je podivjala, raste tam kjer jo ne želimo), ki so ga zanesli ptiči. Dokažimo, da to ni res! Začel se je detektivski lov po vseh parkih in vrtovih. Kje bi raslo kaj podobnega? Neuspešno?! Zelo uspešno, sedaj je bilo možno začeti zares! In prav zaradi tega je nastal nov rod Wollemia nobilis, ki so ga uvrstili v družino aravkarijevk, kjer sta že Araucaria in Agathis, oba iz južne polooble. Za rodovno ime sta Noble in Jones izbrala ime parka, zato Wollemia, za vrstno (vrstni pridevek) pa nekoliko spremenjeno ime odkritelja zato nobilis.
Rastlina je prvič v celinsko Evropo prišla ob 250 letnici Dunajskega botaničnega vrta 2. 11. 2004. V Ljubljano smo jo dobili leta 2006 iz Kew Gardens v Londonu. Letos je rastlina, ki smo jo dobili še kasneje, leta 2012 iz Botaničnega vrta v Gradcu tudi zacvetela. Rastline so po botaničnih vrtovih po Evropi že nekajkrat zacvetele. Tokrat pa je zacvetela tudi naše mlada volemija. Na konicah vej so se pojavili moški cvetovi združeni v zelo podolgovate navidezne zelene storžke. Moški cvetovi se razvijejo na spodnjih vejah, ženska socvetja iz katerih se potem po oprašitvi oblikujejo pravi storži pa so običajno v zgornjem delu krošnje, oboji moški in ženski cvetovi so na isti rastlini. Naše drevo je majhno, ker v Ljubljani rastlina ni prezimno trdna in jo zato gojimo kot čebrovko. Pozimi jo prenesemo v samo nekoliko ogrevan rastlinjak kjer prezimujemo sredozemske vrste.
Rastlina je na ogled v starem rastlinjaku botaničnega vrta, ki je odprt vsak dan med 10. in 16:30.
