Noč raziskovalcev je vseevropski dogodek, ki se odvija v večini evropskih držav na isti dan. Lani se je dogodek zvrstil na več kot 600 lokacijah in v več kot 300 evropskih mest hkrati. V Sloveniji se je Noč raziskovalcev 2013 odvijala v treh mestih: v Ljubljani, Novem mestu in Piranu. V Ljubljani je na tem dogodku sodeloval tudi Krajinski park Ljubljansko barje, ki je skupaj s 4 raziskovalnimi organizacijami pripravil bogato predstavitev Ljubljanskega barja. Udeleženci teh predstavitev smo opazovali Ljubljansko barje skozi oči geografov, geologov, biologov in arheologov.
V Botaničnem vrtu na Ižanski cesti 15 smo v družbi biologinje Blanke Ravnjak odkrivali, katere rastlinske vrste uspevajo na barjanskih in katere na močvirskih tleh. Sprehodili smo se do manjšega bajerja ob katerem raste močvirsko rastje kot so močvirsko trstičevje, močvirska meta… V barjanskih bazenčkih smo si ogledali šaše, bičke in šotne mahove. Največ pozornosti je požela mesojeda rosika, ki se je posebnim pogojem za rast prilagodila, tako, da lovi manjše žuželke na lepljive kapljice. Ker barjanske in močvirske rastline ne razpadejo v mokrih tleh, se kopičijo v tleh in tako nastaja šota. Pobližje smo si šotne mahove in šoto lahko ogledali tudi pod mikroskopom, kjer so se še lepo videli ostanki barjanskih in močvirskih rastlin. Večinoma so gradniki šote visokega barja šotni mahovi. 
Šotni mahovi uspevajo večinoma na visokem barju, kjer rastline nimajo stika s podtalno vodo. Vso vodo morajo tako mahovi načrpati, ko dežuje, zato je ta rastlina posebej prilagojena na to tako, da lahko svojo težo poveča kar za 20 krat. Izvedeli smo, da so med vojno šotne mahove uporabljali za povoje, ker dobro vpijajo kri, hkrati pa imajo tudi antiseptični učinek. Tako kot šotni mahovi ima tudi suha šota izredno dobro vpojno sposobnost, kar smo lahko preizkusili tudi sami, ko smo zalili suho šoto z vodo.
