V letošnjem letu (2012) je Fleischmannov rebrinec ponovno zacvetel na ljubljanskem gradu. Vmes pa je bilo kar okrog 172 let premora. Rastlina po letu 1840 na gradu ni bila več najdena.
Navadni rebrinec je ena iz med naj pogostejših travniških rastlin, ki v otavi cveti na mnogih travnikih in pripotjih. Fleischmannov rebrinec pa je posebnost, ki se od navadne ga loči po dvojno pernatih listih, po obliki in nazobčanosti listov in delno še po temnejši zeleni barvi listov. Razen rastišča na Ljubljanskem gradu, kjer je rastlina rasla vse od leta 1819 do nekako 1835, niso našli drugega rastišča. O njegovem pojavljanju ni enotnega mnenja. Nekateri trdijo, da je rastlina morda nastala kot dedna sprememba (mutacija) v ljubljanskem botaničnem vrtu (Mayer, 1960), drugi pa, da je res rasla na Ljubljanskem gradu (Voss, 1885). Dejstvo je, da so rebrinec kot vrtnino začeli gojiti v srednjem veku in je bila dolgo v uporabi, dokler ga ni sta spodrinila korenje in krompir. Koren enoletne rastline poleg veliko vode vsebuje še sladkorje, beljakovine, pektin in celo malo maščobnega in eteričnega olja. Angleži ga še vedno cenijo. Mogoče bi torej bilo, da je omenjeni rebrinec sorta navadnega rebrinca, ki so jo nekoč uporabljali v kulturi. Ne glede na to možnost pa še vedno čudi dejstvo, da se je obdržal samo na Ljubljanskem gradu in pozneje v botaničnem vrtu. Tudi v tem primeru ni njegova vrednost nič manjša, saj so tudi sorte dobivali tako, da so z izborom posebnosti poizkušali vzgojiti nekaj novega. Katera koli od omenjenih trditev je mogoča, ne spremeni dejstva, da se je rastlina ohranila le v ljubljanskem botaničnem vrtu.
Čeprav Voss (1885) navaja, da prav Fleischmannov rebrinec bujno divje raste v botaničnem vrtu, za novejši čas to ne velja več. Za razliko od drugih kobulnic, kamor spada Fleischmannov rebrinec, je to zelo neagresivna vrsta, čeprav naj bi bilo po Vossovih zapisih (1885) drugače. Vsako leto nekaj semena pade na tla, kar nekaj ga tako pride tudi dokompostišča, kjer mnoge druge kobulnice uspešno kalijo in rastejo, te rastline pa doslej še nismo našli tam. Še najbolje uspeva na bolj peskasti gredi v gojitvenem delu vrta. Morda je tudi to eden iz med razlogov, da je rastlina na Ljubljanskem gradu izginila, ker so se nekdanje razmere spremenile zaradi zaraščanja. Mogoče je tudi, da so rastlino preveč razredčili zaradi prevelike vneme nabiranja za posušene herbarijske zbirke, ki so bile takrat zelo razširjene. Tako rastlina lahko hitro izgine.
Jože Bavcon
V letošnji pozni zimi (2011) smo ob potomki najstarejše vinske trte iz Lenta posejali nekaj semen Fleischmannovega rebrinca. Ta so vzkalila in tam je sedaj že kar večje število rastlin. Ker navadni rebrinec pogosto raste po vinogradih smo se odločili prav za to mesto, ki je dovolj sončno in dovolj peskasto, tako kot ima omenjena posebnost najraje. Rebrinec je letos tam še v vegetativni fazi, zacvetel pa bo prihodnje leto. Mesto je primerno tudi zaradi tega, ker je zavarovano in hkrati na ogled vsem obiskovalcem gradu. Skupaj z zavodom Ljubljanski grad smo tako po več kot 170 letih našli primerno mesto za ponovno oživitev te nekoč na Ljubljanskem grajskem griču najdene mutante navadnega rebrinca.
