Med prvimi kosmatinci, ki pri nas zacvetijo, je velikonočnica (Pulsatilla grandis). Čeprav je pri nas najbolj poznana, je kljub temu to ena izmed naših najredkejših vrst. V Sloveniji raste na skrajni jugozahodni meji areala. Prav zaradi redkosti v našem rastlinstvu jo uvrščamo na seznam ogroženih vrst. Je značilna stepska vrsta, ki pri nas doseže skrajno zahodno mejo svoje razširjenosti. Le ta je v naravi že odcvetela v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani pa se na skalnjaku, ki je kljub vsemu rahlo mrazišče, ker je najnižja točka v vrtu, razcveta ravno te dni, tako da jo še lahko še vidite v živo.
Nič manj lepi in zanimivi nista drugi dve vrsti, ki cvetita le nekoliko kasneje. Črnikasti kosmatinec (P. nigricans) in gorski kosmatinec (P. montana), ki sta si nekoliko podobna, za večino verjetno kar povsem podobni. Razlike zares najdemo ob bolj natančnem pregledu. Laično jih še najlažje ločimo po rastiščih. Črnikasti kosmatinec raste bolj na suhih traviščih v panonskem svetu, pa tudi v predalpskem in preddinarskem ga najdemo, medtem ko je gorski kosmatinec bolj značilen za hribovit svet, sega v slovensko Istro, najdemo ga na Kraškem robu in še marsikje na zelo pustih krajih Krasa. Med seboj se razlikujeta po tem, da pri črnikastem kosmatincu venčni listi nekoliko manj zakrivajo prašnike (1,5-kratna dolžina prašnikov), tako da so prašniki nekoliko bolj vidni. Lažje razločevalno znamenje so konice cvetnih listov, ki so pri črnikastem kosmatincu izrazito zavihane navzven. Pri gorskem kosmatincu so venčni listi nekoliko daljši v primerjavi s prašniki (vsaj 2-kratna dolžina prašnikov) in konice listov niso zavihane navzven. A tudi to ni čisto povsem res. Narava se vedno rada malo poigra. Omenjeno razlikovanje velja na začetku cvetenja, proti koncu pa zavihanost konic cvetnih lističev ni več najboljše znamenje za prepoznavanje. A kaj se če, to je narava, naravo naši problemi ločevanja ne zanimajo. Zato je tudi prav, da če nismo ravno pravi botaniki na to malo pozabimo in uživamo v lepotah rastlin.
Gorski kosmatinec, ki ravno tako kot črnikasti začenja cveteti v istem času, pa je vseeno malo bolj razširjen in ima kljub vsemu morda malo večje možnosti, da malo več časa še zdrži v naravi. Gmajne, suhi travniki se na Krasu in v Istri počasneje zaraščajo. Res je, da ga je tudi tam na povsem nepašenih ali nekošenih površinah vedno manj, a la ta še marsikje vztraja, tudi v povsem presvetljenem in sušne gozdu. Ker raste tako od nižjih do višjih predelov, tudi zelo dolgo cveti. Tako, da ga lahko spremljamo od marca pa vse do srede maja. Tako v velikosti kot barvi cvetov malo bolj varira kot črnikasti, ki je bolj uniformen.
Črnikasti kosmatinec sredi suhih trav, je sprva komaj viden. Rastlina je še povsem nizka odeta v dlačice in se povsem zlije z barvo suhe trave. Če hočemo pogledati cvet, se je do njega potrebno skloniti. Cvet je namreč sklonjen k zemlji ali pa vzporeden z njo. Vendar se splača skloniti. Najlepše pa je, ko ga gledamo iz oči v oči. Če nismo preveč občutljivi na obleko in se ne oziramo na to, da nas bo kdo morda videl, se lahko tako kot to počnejo otroci, kar malo usedemo ali celo povaljamo po tleh. Tedaj res začutimo lepoto in veličino te temno vijolične črne barve z izrazito rumenino prašnikov v cvetu in rahlo zelenino pestičev. V zgodnje pomladnem soncu na modrini neba cvet res zažari. Povsem črno rjav je videti. Vendar so cvetovi odprti le v sončnih dneh, v zelo oblačnem in deževnem dnevu se cvet zapre. Zato pa so tedaj bolj opazne dlačice na zunanji strani cvetnega odevala. Črnikasti kosmatinci ohranjajo značaj stepskih rastlin. Čeprav je povsod zapisano, da je kar razširjen se njegova rastišča iz leta v leto krčijo, ker suhi travniki se ali zaraščajo, ali pa so spremenjeni v intenzivno obdelovalne površine, kjer pa zanj ni več mesta. Na Krškem polju ga je verjetno največ v Sloveniji, le da tudi tukaj izgublja boj ali s preoranimi ali pa preveč zapuščenimi površinami. Zelo verjetno kmalu še z namakanjem. Kot, da ne bi znali več ohranjati mozaične krajine, ki so jo naši predniki tako s pridom znali izkoriščati, da so pridelali vso hrano doma, pa je bila tedaj rastlinska pestrost in pogostost vrst bistveno večja.
Za vse tri vrste kot tudi še za druge, ki cvetijo kasneje in so vezane na višji alpski svet je značilno, da so s svojo puhasto dlakavostjo prilagojeni na še mrzle razmere, na sušo, na sevanje in še marsikaj. Vse tri omenjen vrste so odete v puhaste dlačice, ki pokrivajo tako stebla, kot liste cvetnega odevala in s tem rastlino ščitijo in ustvarjajo posebno mikroklimo, ki preprečuje pozne pozebe, dokler niso cvetovi popolno razprti. Dlačice hkrati lovijo zračno vlago, kar se še posebej vidi v dežju. Le ta se potem počasi spušča ob rastlini, ki ima v zemlji močan glavno korenino, ki raste v globino in se potem razveja. Voda tako zdrsi ob rastlini in jo počasi zaliva in zeleni listi se razvijejo šele po cvetenju.
Rastline bodo kljub izredno dobri strategijo preživetja počasi izginile, ker nimamo več več tradicionalne rabe prostora, košnje ali paše, ki bi jim preko pozne pomladi omogočala razvoj listov in značilnih puhavčkov s semeni z dolgo puhasto konico katere potem veter raznese in se zopet na ustreznih odprtih površinah pote iz semena ponovno razvijejo. Na velikonočnico še pazimo, tam celo preveč, na ostale pa kar pozabimo, čeprav so vse tri vrste na našem rdečem seznamu.
Vse omenjene in še nekatere druge vrste pa lahko te dni opazujete tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.
Jože Bavcon, Blanka Ravnjak Botanični vrt Univerze v Ljubljani
